Rastline, ki me vračajo k sebiRastline, ki me vračajo k sebi
Ko sem bila majhna, je bil vrt mojega dedka nekaj posebnega. Vsako pomlad so iz zemlje počasi začele poganjati rastline, in on jih je pozdravljal, kot bi bile stari prijatelji. Nikoli jih ni gledal kot delo, temveč kot del življenja. Sedela sem ob njem, opazovala, kako prekopava zemljo, in mešala tisto prijetno mešanico vonja po vlagi, listju in upanju.
Z leti sem se preselila v mesto in ta stik z zemljo sem izgubila. Namesto vrta sem imela beton in hitrost. Dokler nisem nekega dne prinesla domov prvo lončnico. Bila je navadna zelena rastlina, a v nekaj dneh je stanovanje začelo dihati drugače. Ko sem se vračala domov po napornem dnevu, sem jo pogledala in se prvič po dolgem času umirila.
Potem sem jih začela dodajati – eno po eno. Nekatere so uspevale, druge so ovenele, a vsaka me je nečesa naučila. Ugotovila sem, da rastline niso le okras, temveč učiteljice potrpežljivosti. Ne moreš jih siliti, da rastejo hitreje. Potrebujejo svetlobo, a ne preveč; vodo, a ne vsak dan; mir, a ne pozabo. Pravzaprav so popolna metafora za življenje.
Zdaj imam v dnevni sobi pravi mali vrt – monstero, fikus, dve orhideji in kaktus, ki preživi vse. Ko jih urejam, se spomnim dedka. Njegove mirnosti, načina, kako je znal počakati, da se stvari zgodijo same od sebe. Včasih se zalotim, da obrezujem liste z enako potrpežljivostjo, kot je on nekoč pletel korenje. In takrat čutim, kot da se del tistega časa vrača nazaj. Več idej in navdiha za nego najdem tudi na vrtnicenter.si, kjer že samo brskanje pomiri misli.
Rastline so zame postale prostor, kjer se svet upočasni. Ko zjutraj pogledam, kako se na listih nabira rosa, me spomnijo, da življenje ni v hitenju, ampak v rasti. Počasi, tiho, vsak dan malo bolj.
Včasih si mislim, da nas rastline opazujejo. Da vedo, kdaj smo v naglici in kdaj se ustavimo. In morda zato zacvetijo ravno takrat, ko jih najbolj potrebujemo. Ker nas učijo, kar je najtežje – biti prisoten, dihati in pustiti, da stvari rastejo.…
